Predstavitev

Ranč Seleren smo ljudje...

Seleren je bila moja prva kobila, dolgoletna želja, o kateri sem sanjala že od malih nog.

 

Ujahana in trenirana kot konj za galopske dirke je bila, ko sem jo začela jahati, zelo hitra, včasih neustavljiva, izredno tekmovalne narave in vedno vajena biti prvi konj pri terenski ježi. Vse to me je na začetku navduševalo, po kakšnem letu pa sem ugotovila, da sem jo morala vedno bolj utruditi, da se je sploh ustavila, in, da ježa dejansko ni več prijetna, ampak bolj podobna borbi za prevlado, ki se je žal takrat dogajala predvsem na račun Seleren ob mojih poskusih "obrzdanja" konja s pritiskom na gobec.

 

Ker v jahanju nisem več uživala tako, kot na začetku, sem ugotovila, da očitno tukaj nekaj ni v redu in, da ima konj vedno več fizične kondicije, v glavi pa nikakor ni z mano in še manj v sožitju z mano. In, ker se vse vedno zgodi z razlogom, sem se ravno takrat srečala s principom naravnega konjarstva, ki je zbudil moje zanimanje ravno, ko nisem več vedela kako ravnati znotraj poznanih načinov dela s konjem.

 

S Seleren sva se tako spoznali z igrami na tleh in osnovami bolj harmoničnega jahanja ter počasi začeli graditi odnos, ki je danes popolnoma drugačen. Počasi sem prešla iz uporabe uzde na brzdo na jahanje na oglavko ter ob tem ugotovila, da je Seleren svoboda na gobcu prinesla popolnoma drugačen odnos do jahanja in do mene. Z jahanjem brez sedla sem začela bolj čutiti gibanje konja pod sabo in izboljšala svoje ravnotežje in neodvisnost v sedišču. In nenazadnje, z igrami na tleh sem se spoznala s Selerenino osebnostjo, načinom razmišljanja in odzivanja ter načina kako jo navdušiti za delo z mano.

 

Do danes sva s Seleren preživeli že več kot desetletje zanimivih izkušenj in smešnih prigod, eno tekmovanje v spretnostnem jahanju in vrsto zadovoljnih obiskovalcev, ki so z nama vstopili v čudoviti svet konj.

Seleren - angleška polnokrvna kobila

...in živali!

Cene je k nam prišel januarja 2014 iz Društva za zaščito konj, ki ga je skupaj s še nekaj poniji uspešno odvzelo prejšnjemu lastniku, ki s konji ni ravnal lepo.

 

Prvih nekaj mesecev na ranču je Cene iskal svojo identiteto, naokrog je hodil s sklonjeno glavo in pogosto stal sam v kotu, kot bi razmišljal kaj je njegov namen. Sčasoma smo mu poiskali primerno družbo in mu pokazali kakšno veselje prinaša, če ponudi svoj hrbet našim najmlajšim obiskovalcem in kmalu je ugotovil, da je njegovo življenje lahko zelo prijetno. V naslednjih mesecih je začel hoditi bolj ponosno, zasedel svoje mesto v čredi, ob rednem delu s pomočjo principov naravnega konjarstva pa sva mu pokazala, da smo lahko ljudje tudi prijazni in nežni, ter, da je lahko jahanje prijetno tudi zanj.

 

Danes je Cene osvojil že vrsto srčkov in src, mi pa pravimo, da je najboljši poni na svetu!

Cene - šetlandski poni

Don je pri nas nekaj dni več, kot Cene, k nam se je preselil decembra 2013 in je pri nas v reji. Kljub temu, da je Don imel lepo in nezahtevno življenje v svojem prejšnjem domu, sta njegova lastnica in lastnik želela, da bi tako pameten konj, kot je on, imel nekoga, ki bi mu kratkočasil dneve, zato sta ga poslala na nove dogodivščine k nam.

 

Don je eden izmed konj, ki vedno očara na prvi pogled, saj prvi pride k ograji v pozdrav, njegova pojava pa je velika in skrivnostna, tako, da pritegne še tako zahtevno oko. Kljub temu pa je Don poseben konj, ki ni primeren kar za vsakega konjeljubca in je z njim potrebno stkati prav poseben odnos, zato je delo z njim primerno za malo bolj izkušenejše in tiste, ki z nami in v naših programih sodelujejo že dlje časa.

Don - križanec

Naša čreda je sestavljena iz zanimive kombinacije konj vseh pasem, velikosti, barv in seveda osebnosti, poleg konj pa nas na ranču vsakodnevno spremljata tudi pikasta psička in tigrast muc. Vsak od njih ima zanimivo zgodbo in prepričani smo, da se za vsakogar izmed vas najde vsaj en, ki bo zavzel prav posebno mesto v vašem srcu.

Nekateri pravimo, da smo konjarji že od nekdaj drugačni, da se ne spomnimo tiste prve izkušnje s konji, ki nas je navdušila zanje, ampak je to nekako vedno bilo v nas, in tako je tudi z mano. Od malih nog so moji prsti risali konjičke, moje stene so bile leta in leta polne konjskih podob in na policah so prah nabirali plastični konji vseh oblik in velikosti.

 

V mladih letih je bilo možnosti za jahanje le toliko, da sem se naučila osnov, nadaljevala pa sem šele, ko sem študirala in tako sem skupaj s prijateljico kmalu našla hlev, v katerem sem se zaljubila na prvi pogled – v kobilo Seleren. Vse kar sem se naučila v šoli jahanja je bilo premalo zanjo, za naju in kmalu sem ugotovila, da nisem kos konju pod sabo in, da ne želim biti samo potnik na hrbtu, medtem, ko ona divja skozi gozd, ter, da borba za prevlado ni prijetna niti zame, niti zanjo... In imela sem srečo, da sem se ravno takrat prvič srečala s pristopom naravnega konjarstva, ki je moj svet obrnil na glavo, k sreči na bolje! 

 

Tako se je začelo moje dolgoletno popotovanje s konji in iz galoperke, ki se je ni dalo ustaviti ne zlepa, ne zgrda, sem ustvarila partnerko, s katero sedaj delim najlepše trenutke na tem svetu. Po petletnih dogodivščinah skupaj se nama je pridružil še prijazni velikan, bivši parkuraš – Candle in the wind (Candy). On me je naučil vsega tistega, česar Seleren ni znala in nabirala sem vedno bolj raznolike izkušnje, postajala vedno boljša konjarka, jahačica in oskrbnica. Bistvo naravnega konjarstva je v razumevanju konja in gradnji odnosa z njim, vendar to ni možno, če se nisi pripravljen spremeniti tudi sam. Prešla sem iz uporabe "klasične" jahalne opreme na vedno manj, predvsem nič kovinskega (brez brzde, nekovani konji), saj verjamem, da lahko tako konju še olepšam izkušnjo z mano in ga s tem še dodatno motiviram, da si želi preživljati čas z mano.

 

Pred nekaj leti sem se morala od Candyja žal posloviti, saj je odšel tja čez mavrico, v moje življenje pa je prišlo še vrsto novih, drugačnih in raznolikih konj, s katerimi sem svoje znanje in izkušnje še razširila in s katerimi delam še danes. Predvsem sem začela na konje skozi naravno konjarstvo gledati drugače, kot samo na »jahalni pripomoček« in se učiti o njih ne samo kot partnerjih za jahanje, temveč tudi kot ogledalo za delo na sebi.

 

Danes lahko poleg učenja dela s konji in jahanja po principih naravnega konjarstva, s pomočjo konj delam z ljudmi tudi na osebnostni rasti in na učenju določenih veščin, ki si jih želi imeti vsak posameznik, pomembne pa so tudi pri izbiri življenjske poti oz. gradnji in izboljšanju kariere.

 

Ajda Mav

Ranč Seleren je kot plod dolgoletne želje po ukvarjanju s konji, samostojnem delu in razširjanju znanja, ter želje po spoznavanju sveta s temi prečudovitimi živalmi – konji – ugledal luč sveta leta 2013. Sprva sem ranč vodila sama, potem pa se mi je pridružil partner, s katerim sva združila ljubezen do konj in raznolike izkušnje na področju konjeništva, ter ustvarila edinstven prostor, kjer je na prvem mestu konj in beseda »naravno«.

 

Združujeva princip naravnega na več nivojih, in sicer pri delu s konjem in jahanju slediva principom naravnega konjarstva, pri oskrbi principom naravne oskrbe v odprtem hlevu (lauf štali), ki je najboljši približek konjevega naravnega okolja, ter nenazadnje principom naravne skrbi za kopita (barefoot). Pri svojem delu želiva s konjem sodelovati v partnerskem odnosu in to približati tudi drugim, ob tem pa želiva zadovoljiti čim več njegovih naravnih osnovnih psihofizičnih potreb, kar se kaže pri izbiri načina oskrbe zanj. Znani smo tudi po tem, da se pri nas najde konjska izkušnja za prav vse starostne skupine in vse vrste konjskih navdušencev. In ker je v najinih očeh konj veliko več kot le hrbet za popotovanje po svetu, lahko na našem ranču izkusite tudi popolnoma drugačno izkušnjo z, ob in na konju, ter pridobite in se priučite veščin, ki so še kako pomembne v našem življenju, tako osebno, kot poslovno. Za najmlajše pa nudimo vrsto programov, prilagojenih starosti otroka in njihovi sposobnosti učenja in načina doživljanja sveta.

 

Od majhnih nog sem imel rad vse vrste živali, marsikatero tudi imel, s konji pa sem se prvič zares spoznal, ko sem imel deset let. Osnov jahanja sem se naučil v Lipici, potem pa je v moje življenje vstopila islandska pasma konj, kateri sem posvetil svoja najaktivnejša leta v mladosti. Zasluge gredo očetu Zvonetu in njegovi ženi Lise, saj smo v konjski svet vstopili skupaj in sta mi pri udejstvovanjih na tem področju nudila vso oporo. Tako sem imel priložnost nabirati izkušnje pri različnih trenerjih v tujini, tekmovati in dosegati rezultate na raznih tekmovanjih in se udeležiti celo svetovnega prvenstva v jahanju islandskih konj. V času svojega aktivnega dela z islandci sem obiskal tudi Islandijo, kjer sem imel priliko delati in se izobraževati  pri poznavalskih mojstrih te pasme. Poleg izobraževanja, ki sem ga opravljal pri nas in v tujini, sem opravil tudi inštruktorsko licenco v Sloveniji ter inštruktorski izpit za islandsko pasmo v Avstriji. Ob vstopu v študentska leta sem s konjeniškim športom prekinil za skoraj deset let, z njim sem se srečeval le občasno ob vodenju konjeniških prireditev in tekmovanj.

 

Z Ajdo sva se spoznala na prvem Festivalu konjev in zabave, ki sem ga vodil leta 2013. Po obisku Ranča Seleren sem ugotovil, da mi je Ajdin pogled na konje znan, lahko rečem domač, in se je prepletal z mojim pogledom na jahanje in delo s konji, kljub temu, da izhajam iz "klasične" šole jahanja.

 

Naravno konjarstvo mi je dalo globji vpogled v konjevo naravo in pomembnost gradnje odnosa in zaupanja s konjem že pri delu na tleh, pa tudi bolj harmoničnega jahanja z izboljšanjem zavedanja in nadzorovanja lastnega telesa, ko sem v sedlu. Obvladovanje konja brez povodca ali jahanje brez uzde z brzdo se mi je zdela znanstvena fantastika, ali pa vsaj nekaj, kar vidiš predvsem v filmih. Ob učenju pristopa naravnega konjarstva sem dobil odgovore na marsikatero vprašanje iz preteklosti, predvsem pa sem začel razumevati delovanje konja in moj vpliv nanj, ne glede na to ali je to pri delu na tleh, ali pri jahanju.

 

Kaj učim?

1. Nauči se obvladovati najprej svoj um, osvoji zavedanje samega sebe, da boš lahko obvladoval svoj telo.

2. Spoznaj konja in njegovo naravo, da boš znal pravilno vplivati in se odzivati nanj.

3. Osvoji neodvisni sed in postani eno s  konjem.

 

"Če pravega odnosa na tleh ne vzpostaviš, konjevega hrbta ne zaslužiš!"

 

Skupaj z Ajdo združujeva svoje poglede in znanje pri svojem delu s konji in ljudmi ter ga deliva skozi svoje dejavnosti in programe, ki jih izvajamo na ranču, spodbujava pa tudi širjenje znanja na področjih, ki so z učenjem jahanja in spoznavanja konja tesno povezana, zato skozi celo leto prirejamo tudi delavnice s strokovnjaki, katerim zaupava.

Gašper Pavšič

Love Perun - Pero - angleški polnokrvni konj

Love Perun, ali po domače Pero, je edini konj pri nas, ki še ni redno vključen v dejavnosti na ranču, saj je k nam prišel junija 2014, z vrsto zdravstvenih težav, ki smo jih reševali vse do letošnjega poletja, ko smo se šele lahko začeli malo bolj redno ukvarjati z njim in ga tudi ponovno zajahati.

 

Pero je po začetnih težavah s hrbtom, pljuči in občasnim šepanjem ter težavah z ohranjanjem teže in prebavo s pomočjo posebnih terapij in prijaznih ljudi svoje počutje znatno izboljšal, postal konjič prav lepega stasa in z novo ljubezensko zgodbo. Prevzel je namreč skrb za "vdovo" našega pokojnega prijaznega velikana - Candyja.

 

Preden je prišel k nam, je Pero tekmoval tudi v galopskih dirkah na slovenskih tleh in s Seleren sta si zelo podobna po naravi, saj sta oba pasme angleški polnokrvni konj in imata tekmovalno naravo že v krvi.

 

Tudi Pero je primeren predvsem za delo s tistimi, ki pri nas najprej pridobijo nekaj osnov, nasplošno pa je zelo nežen in ljubezniv konj.

 

 

Candle in the Wind je bil moje rojstnodnevno darilo ravno v času, ko sem Seleren selila iz takratnega hleva na prostor, kjer danes stoji Ranč Seleren. Prvič sva se spoznala leto prej, ko me je prijateljica povabila pogledati njenega konja in fasciniral me je velikanski konj, mogočne postave, ki je z najbolj prijaznimi očmi na svetu zrl vame.

 

S svojim do takrat pridobljenim znanjem sem se s Candyjem začela spoznavati popolnoma drugače in predstavljal je skorajda nasprotno osebnost od Seleren, pa tudi način gibanja je bil precej drugačen. Vajen predvsem dela v zunanji in pokriti jahalnici, brez izhodov na teren, je bil sprva precej plašen konj, nesamozavesten in skeptičen pri jahanju v novem okolju, nato pa sva skozi leta dosegla zaupanje en do drugega in postal je pravi samozavesten terenski konj.

 

Candy je očaral prav vsakogar, ki ga je imel priložnost spoznati in jahati, bil pa je tudi prvi konj, s katerim sem začela ljudi spoznavati s principom naravnega konjarstva. Nadeli smo mu vzdevek "pijazni velikan", saj je s svojo ogromno pojavo marsikomu najprej zbudil strah in spoštovanje, potem pa ob prvem dotiku s smrčkom ogrel njihovo srce.

 

Po petih letih druženja je Candy utrpel hude prebavne težave, ki so bile zanj žal usodne, kljub veterinarskim trudom pri njegovi operaciji.

 

Njegova svečka je ugasnila leta 2013, vendar se bo zanj vedno našlo mesto v mojem srcu in tako ostaja za vedno v duhu Ranča Seleren.

 

 

Candle in the wind - Candy (1994-2013) - hanoveranec

Framtiđ, po domače Frančka, se je naši čredi na ranču pridružila nazadnje in je tudi prva predstavnica islandske pasme na ranču ter najmlajša od vseh, verjamemo pa, da ne bo zadnja predstavnica svoje pasme.

 

Ker si je Gašper v svoji mladosti in nasploh tekom svoje konjeniške kariere, pred delom na Ranču Seleren, nabral največ izkušenj s konji islandske pasme in je za to posebej specializiran, je Frančkin prihod na ranč začrtal nove smernice dela in ponudbe pri nas. Podarila sta nam jo Gašperjev oče in njegova žena Lise, ki vodita KD Islandski konji Trnje. Islandci so posebni v več vidikih, eden izmed njih je dejstvo, da spadajo med pasme, ki imajo večje število hodov, kot običajno, in za to je potrebno prav posebno znanje.

 

Trenutno je Frančka med najbolj zaposlenimi konji, saj je po velikosti primerna tako za majhne, kot za tiste malo večje konjske navdušence in je pri svojem odnosu do človeka zelo odzivna. Ker je še mlada, je tudi hitro učljiva in je z njo veselje delati, bo pa seveda svoje polne potenciale še pokazala in že se veselimo dne, ko jo predstavimo tudi na kakšnem tekmovanju islandskih konj.

 

 

Framtiđ - Frančka - islandska kobila

© 2015 by Ajda Mav, s.p.